Ko prisluhnemo zvoku srca

Srce bije neprekinjeno, vendar se njegovega ritma večino časa ne zavedamo. Kljub temu možgani informacije o srčnem dogajanju stalno obdelujejo in jih vključujejo v zaznavanje trenutnega telesnega stanja.

To področje opisujemo s pojmom interocepcija, ki vključuje zaznavanje in razumevanje notranjih telesnih signalov, kot so srčni utrip, dihanje, telesna napetost, bolečina in utrujenost. Khalsa in sodelavci interocepcijo opisujejo kot proces, pri katerem živčni sistem telesne signale zaznava, razlaga in povezuje ter tako oblikuje sprotno sliko dogajanja v telesu. Ti procesi sodelujejo tudi pri uravnavanju telesa, čustvenem doživljanju in vedenju.

Srčni utrip pa lahko ozavestimo tako, da posamezne srčne utripe povežemo z drugimi čutnimi zaznavami kot so zvok, svetloba, virtualne podobe telesa ali vibracija ter spremljamo, kako se naše zaznavanje spreminja glede na časovno usklajenost med telesnim in dodatnim signalom. Pri metodi Enso posameznik v realnem času posluša zvok lastnega srca. Srčni ritem tako poleg notranjega telesnega procesa postane tudi neposredno dostopen sluhu, kar poslušanje srca umešča na presečišče interocepcije, pozornosti in povezovanja informacij iz različnih čutov.

Pozornost spreminja obdelavo srčnega signala

Povezavo med srcem in možgani lahko raziskovalci spremljajo z elektroencefalografijo oziroma EEG. Eden izmed uporabljenih pokazateljev je heartbeat-evoked potential oziroma HEP, vzorec možganske električne aktivnosti, ki je časovno povezan s posameznim srčnim dogodkom. Že Montoya, Schandry in Müller so leta 1993 pokazali, da se HEP spreminja glede na usmerjenost pozornosti, ko so udeleženci izmenično spremljali lastne srčne utripe in zunanje tone.

Petzschner in sodelavci so leta 2019 ta pojav natančneje preverili ter ugotovili, da je bil HEP izrazitejši takrat, ko so udeleženci pozornost usmerjali k srcu. Rezultati kažejo, da zavestno spremljanje srčnega utripa spremlja tudi merljiva sprememba v načinu, kako možgani obdelujejo informacije, povezane s srcem.

Usmerjanje pozornosti k srcu tako spreminja več kot samo subjektivno izkušnjo – spreminja tudi možgansko obdelavo srčnega signala.

Ko srčni ritem povežemo z zvokom

Van Elk in sodelavci so leta 2014 z EEG spremljali možganski odziv na umetne tone, ki so bili časovno povezani z lastnim srčnim utripom. Ugotovili so, da so možgani takšne zvoke obdelovali drugače kot zunanje zvoke brez povezave s srcem, kar kaže, da notranji srčni ritem vpliva tudi na obdelavo slušnih informacij.

Pri tem ima pomembno vlogo časovna usklajenost. Raziskave, v katerih so zvok predstavljali v različnih delih srčnega cikla, kažejo, da časovno razmerje med srčnim dogodkom in zvokom vpliva tako na obdelavo srčnega signala kot na odziv možganov na zunanji dražljaj.

To pomeni, da možgani spremljajo več kot samo ponavljanje ritma. Pomembno vlogo ima tudi natančna povezava med tem, kar se dogaja v telesu, in informacijo, ki v istem trenutku prihaja preko drugega čuta.

Za možgane je pomemben tako ritem kot njegova časovna povezava z dejanskim telesnim dogajanjem.

Neposredno poslušanje lastnega srca

Za raziskovanje Ensa je posebej zanimiva raziskava Canales-Johnson in sodelavcev iz leta 2015, saj so udeleženci v enem delu eksperimenta dejansko poslušali lasten srčni utrip preko stetoskopa, nato pa so raziskovalci spremljali, kako se je spremenila njihova sposobnost sledenja srcu. V končni analizi je sodelovalo 33 zdravih odraslih. Najprej so poskušali s pritiskanjem tipke slediti lastnemu srcu brez slušne povratne informacije, nato so isti nalogi sledili ob poslušanju srca skozi stetoskop, zatem pa so ponovno spremljali srce brez dodatnega zvoka.

Pri 14 od 33 udeležencev se je po slušni povratni informaciji pomembno izboljšala natančnost sledenja srčnemu ritmu. Raziskovalci so pri teh udeležencih zaznali tudi drugačen možganski odziv na srčne dogodke, rezultati pa so pokazali povezavo z aktivnostjo insule, možganskega področja, ki ima pomembno vlogo pri obdelavi telesnih informacij.

Poslušanje lastnega srca je pri delu udeležencev izboljšalo sposobnost sledenja lastnemu srčnemu ritmu, spremembo pa so spremljale tudi razlike v možganski aktivnosti.

Raziskava je za Enso posebej relevantna zaradi načina posredovanja povratne informacije: udeleženci so poslušali svoje dejansko srce, namesto umetnega tona, ki bi ritem zgolj predstavljal. Hkrati gre za eno eksperimentalno raziskavo na manjšem vzorcu, zato predstavlja predvsem pomembno izhodišče za nadaljnje raziskovanje.

Srčni signal sodeluje pri zaznavanju telesa

Povezovanje srčnega ritma z drugimi čuti sega tudi širše od zaznavanja samega srca. Aspell in sodelavci so leta 2013 udeležencem prikazovali virtualno telo, ki je vizualno utripalo bodisi v skladu z njihovim srčnim ritmom bodisi z drugačnim časovnim zamikom. Ob časovno usklajenem prikazu se je povečala identifikacija z virtualnim telesom, spremenila pa se je tudi zaznava dotika.

Podobno so Suzuki, Garfinkel, Critchley in Seth istega leta pokazali, da lahko vizualna informacija, usklajena z lastnim srčnim ritmom, okrepi občutek pripadnosti virtualne roke lastnemu telesu. Sel, Azevedo in Tsakiris pa so leta 2017 ugotovili, da časovna povezanost med srčnim ritmom in vizualnim dražljajem vpliva tudi na prepoznavanje lastnega obraza ter na možgansko obdelavo srčnih dogodkov.

Skupaj te raziskave kažejo, da srčni signal presega informacijo o hitrosti ali ritmu srca. Ko ga možgani povežejo z informacijami iz drugih čutov, lahko sodeluje pri širšem oblikovanju zaznavanja lastnega telesa, pri čemer ima pomembno vlogo časovna usklajenost različnih signalov.

Zvok kot podpora ali kot distrakcija

Zvok lahko zaznavanje telesa podpre ali pa našo pozornost od njega preusmeri. Kadar je časovno povezan z dejanskim srčnim ritmom, predstavlja dodatno informacijo o istem telesnem dogodku in lahko pomaga pri njegovem spremljanju. Kadar pa je moteč ali z ritmom nepovezan, začne tekmovati za pozornost in lahko zaznavanje telesnih signalov oslabi.

To so pokazali Haruki in Ogawa v raziskavi iz leta 2024, v kateri so bili udeleženci ob prisotnosti motečih slušnih dražljajev manj natančni pri zaznavanju lastnega srčnega utripa. Hkrati so utrip zaznavali manj izrazito in bili manj prepričani v svoje odgovore.

Zaznavanje srca se lahko spreminja z vajo

Raziskave kažejo tudi, da se sposobnost zaznavanja lastnega srčnega utripa lahko spreminja z usmerjeno povratno informacijo. Meyerholz in sodelavci so leta 2019 v raziskavo vključili 100 zdravih udeležencev ter primerjali štiri kratke pristope: natančno povratno informacijo o srcu, povratno informacijo brez neposredne povezave z dejanskim ritmom, kratko prakso čuječnosti in kontrolni pogoj. Po približno dvajsetih minutah se je zaznavanje srčnega utripa najbolj izboljšalo v skupini, ki je prejemala natančno informacijo o svojem dejanskem srcu.

20 minut pozornosti usmerjene v srce

Schillings in sodelavci so leta 2022 podoben učinek zaznali že po prvi seji treninga pri 40 udeležencih, medtem ko se je skozi naslednje tri tedne izboljšanje ohranjalo brez izrazitega dodatnega povečevanja. Skupaj rezultati kažejo, da se zaznavanje srčnega utripa lahko razmeroma hitro spremeni, medtem ko trajnejši učinki in optimalno trajanje treninga ostajajo področje nadaljnjega raziskovanja.

Pomemben je tudi način, kako srčni signal zaznamo

Dobrushina in sodelavci so leta 2024 primerjali dva načina predstavljanja srčnega ritma v realnem času. Ena skupina 30 udeležencev je srčni utrip zaznavala kot vibracijo na telesu, druga skupina 30 udeležencev pa preko vizualnega prikaza.

Po eni seji so udeleženci v skupini z vibracijo natančneje zaznavali svoj srčni ritem, bili bolj prepričani v svoje odgovore in več pozornosti usmerjali k telesu. Pri skupini z vizualnim prikazom se enak vzorec sprememb ni pokazal.

Rezultati kažejo, da lahko na zaznavanje srčnega signala vpliva tudi način, po katerem je ta informacija posredovana. Telesna vibracija in vizualni prikaz torej nista nujno enakovredna načina povratne informacije, kar odpira pomembno raziskovalno vprašanje tudi za zvok: ali poslušanje lastnega srčnega ritma vpliva na zaznavanje drugače kot informacija, ki jo vidimo ali občutimo kot vibracijo.

Kaj raziskave pomenijo za Enso

Obstoječe raziskave danes podpirajo več pomembnih mehanizmov, povezanih s poslušanjem srca. Usmerjanje pozornosti k srcu spreminja njegovo možgansko obdelavo, časovno povezan zunanji signal lahko sodeluje pri obdelavi istega telesnega dogodka, neposredno poslušanje lastnega srca pa je v raziskavi Canales-Johnson in sodelavcev pri delu udeležencev izboljšalo sposobnost sledenja lastnemu ritmu.

Pri Ensu posameznik posluša svoje trenutno srčno dogajanje v realnem času, zato je smiselno raziskovanje usmeriti v to, kako takšno poslušanje vpliva na pozornost, zaznavanje telesnih signalov in možgansko obdelavo srčnega ritma ter kako se odziv razvija ob ponavljajoči uporabi.

Posebej zanimive bi bile neposredne primerjave med poslušanjem lastnega srca in posnetkom tujega srca, med dejanskim srčnim zvokom in umetnim tonom ter med časovno usklajenim in zamaknjenim signalom. Takšna zasnova bi omogočila natančnejše razumevanje vloge zvoka, ritma in njegove povezanosti z dejanskim telesnim dogajanjem.

Obstoječa literatura za zdaj najbolj prepričljivo podpira mehanizme pozornosti in zaznavanja, medtem ko dolgoročni učinki poslušanja srca na stres, čustveno uravnavanje in psihološko počutje zahtevajo neposredne raziskave same metode.

Viri in literatura

Aspell, J. E., Heydrich, L., Marillier, G., Lavanchy, T., Herbelin, B., & Blanke, O. (2013). Turning body and self inside out: Visualized heartbeats alter bodily self-consciousness and tactile perception. Psychological Science, 24(12), 2445–2453. (PubMed)

Canales-Johnson, A., Silva, C., Huepe, D., et al. (2015). Auditory feedback differentially modulates behavioral and neural markers of objective and subjective performance when tapping to your heartbeat. Cerebral Cortex, 25(11), 4490–4503. (PubMed Central (PMC))

Dobrushina, O., Tamim, Y., Wald, I. Y., Maimon, A., & Amedi, A. (2024). Interoceptive training with real-time haptic versus visual heartbeat feedback. Psychophysiology, 61(11), e14648. (PubMed)

Haruki, Y., & Ogawa, K. (2024). Disrupted interoceptive awareness by auditory distractor: Difficulty inferring the internal bodily states? Neuroscience Research, 202, 30–38. (PubMed)

Khalsa, S. S., Adolphs, R., Cameron, O. G., Critchley, H. D., et al. (2018). Interoception and mental health: A roadmap. Biological Psychiatry: Cognitive Neuroscience and Neuroimaging, 3(6), 501–513. (PubMed)

Meyerholz, L., Irzinger, J., Witthöft, M., Gerlach, A. L., & Pohl, A. (2019). Contingent biofeedback outperforms other methods to enhance the accuracy of cardiac interoception: A comparison of short interventions. Journal of Behavior Therapy and Experimental Psychiatry, 63, 12–20. (PubMed)

Montoya, P., Schandry, R., & Müller, A. (1993). Heartbeat evoked potentials (HEP): Topography and influence of cardiac awareness and focus of attention. Electroencephalography and Clinical Neurophysiology, 88(3), 163–172. (PubMed)

Petzschner, F. H., Weber, L. A., Wellstein, K. V., Paolini, G., Do, C. T., & Stephan, K. E. (2019). Focus of attention modulates the heartbeat evoked potential. NeuroImage, 186, 595–606. (PubMed)

Schillings, C., Karanassios, G., Schulte, N., Schultchen, D., & Pollatos, O. (2022). The effects of a 3-week heartbeat perception training on interoceptive abilities. Frontiers in Neuroscience, 16, 838055. (PubMed)

Sel, A., Azevedo, R. T., & Tsakiris, M. (2017). Heartfelt self: Cardio-visual integration affects self-face recognition and interoceptive cortical processing. Cerebral Cortex, 27(11), 5144–5155. (PubMed)

Suzuki, K., Garfinkel, S. N., Critchley, H. D., & Seth, A. K. (2013). Multisensory integration across exteroceptive and interoceptive domains modulates self-experience in the rubber-hand illusion. Neuropsychologia, 51(13), 2909–2917. (PubMed)

van Elk, M., Lenggenhager, B., Heydrich, L., & Blanke, O. (2014). Suppression of the auditory N1-component for heartbeat-related sounds reflects interoceptive predictive coding. Biological Psychology, 99, 172–182. (PubMed)