Visoko funkcionalni in izčrpani
Visoko funkcionalni zaposleni so pogosto tisti, na katere se lahko vedno zanesemo. Dosegajo rezultate, sprejemajo odločitve, prevzemajo odgovornost in se odzovejo tudi takrat, ko so njihove zmogljivosti že močno obremenjene. Ker sprva delo še vedno opravijo dobro, njihova izčrpanost navzven ni takoj vidna. Učinkovitost ostaja, vendar zahteva vse več koncentracije, samonadzora in energije.
Sčasoma se cena takšnega delovanja začne kazati tudi zunaj delovnega časa. Misli ostajajo pri odprtih nalogah, delovni dan se podaljšuje v večer, počitek pa ne prinese več pravega občutka obnove. Prosti dnevi postajajo namenjeni predvsem okrevanju do začetka novega tedna. Zbranost se zmanjšuje, razdražljivost narašča, zanimanje za delo, ki je bilo nekoč pomembno, pa postopoma nadomestita občutek dolžnosti in notranja izčrpanost.
Izgorelost je lahko sprva dolgo videti kot povečana učinkovitost, za katero telo plačuje vedno višjo ceno.
40 %
zaposlenih po svetu je leta 2025 velik del prejšnjega dne doživljalo stres.
44 %
evropskih zaposlenih je poročalo o močnem pritisku zaradi delovne obremenitve.
12 milijard
delovnih dni se vsako leto izgubi zaradi depresije in anksioznosti.
Ko prosti čas zamenja delo
V kvalitativni raziskavi McCammona in sodelavcev iz leta 2024 je sedem splošnih zdravnikov opisovalo, da se je delo razširilo iz napornih delovnikov še v večere in konce tedna. Tudi ko konkretnih nalog niso več opravljali, so njihove misli ostajale pri delu. Raziskovalci so njihovo izkušnjo povzeli z ugotovitvijo, da je bilo delo »vedno prisotno«. Udeleženci so opisovali, da so postajali počasnejši pri odločanju, manj učinkoviti in vse bolj podobni avtomatom, ki samo nadaljujejo predpisani potek dela. Zmanjševala se ni le njihova energija, temveč tudi sposobnost, da bi bili pri delu zares miselno in čustveno prisotni.
V takšnem stanju človek navzven še vedno dela, odgovarja, presoja in zaključuje naloge., znotraj pa se njegovo življenje vse bolj organizira okoli ohranjanja delovne sposobnosti. Večer ni več čas za odnose, zanimanja ali počitek, temveč poskus, da bi zbral dovolj energije za naslednji dan. Družina in osebne potrebe se umikajo, ker delo vedno znova dobi prednost. Udeleženci omenjene raziskave so ta premik opisovali kot razliko med življenjem in zgolj obstajanjem za delo.
Podobno izkušnjo je pokazala kvalitativna raziskava Finan in sodelavk, objavljena leta 2022, v kateri je o izgorelosti spregovorilo osem psihoterapevtov iz zasebne prakse. Izgorelost so opisovali kot stanje nenehnega delovanja »na rdečem območju«: ob globokem občutku izčrpanosti in telesnem slabem počutju so se začeli spraševati tudi o lastni strokovni vrednosti. Ker niso več dosegali standardov, ki so jih pričakovali od sebe, so se pojavili samokritičnost, razočaranje in sram.
Večina med samim procesom ni znala jasno prepoznati niti ubesediti, kaj se z njimi dogaja.
To pomaga pojasniti, zakaj je izgorelost pri visoko funkcionalnih ljudeh tako dolgo skrita. Izčrpanosti ne razumejo nujno kot opozorilo, temveč kot znak, da se morajo še bolje organizirati, bolj potruditi ali postati odpornejši. Zmanjšano zbranost nadomestijo z daljšim delom, negotovost z dodatnim preverjanjem, upad energije pa s poseganjem v čas, ki je bil prej namenjen spanju, odnosom in regeneraciji.
Kvalitativna raziskava Gustafsson, Norberg in Strandberg iz leta 2008, izvedena med 20 zdravstvenimi delavkami na bolniški odsotnosti zaradi simptomov izgorelosti, je to notranjo napetost opisala kot razpetost med tem, kakšna si oseba želi biti, in tem, kar še zmore. Poklicni in osebni ideali so se postopoma spremenili v zahteve. Ne glede na lastno stanje so udeleženke čutile, da morajo ostati sposobne, samostojne in kos okoliščinam.
Pri visoko funkcionalnem zaposlenem nastane poseben paradoks: okolica še vedno vidi rezultate, posameznik pa vse bolj občuti, da jih dosega le še z izjemnim naporom.
Začaran krog izgorelosti:
Izčrpanost
zmanjša energijo za delo in življenje zunaj njega
↓
Oddaljevanje
zmanjša čustveno vključenost in občutek smisla
↓
Zmanjšan občutek učinkovitosti
poveča dvom vase ter potrebo po še večjem naporu
↓
Še večja izčrpanost
Okolje lahko izčrpanost poglablja – ali jo pomaga ustaviti
Ko se pojavijo znaki izgorelosti, se pozornost pogosto usmeri k posamezniku: ali dovolj počiva, zna postaviti mejo in obvladovati stres. Toda enako pomembno je okolje, v katerem mora vsak dan delovati.
Okolje, ki povečuje tveganje
stalna dosegljivost
nejasne prioritete
odgovornost brez vpliva
prevelika količina dela
pomanjkanje podpore
premalo časa za regeneracijo
Okolje, ki podpira vzdržnost
jasne odgovornosti
realističen obseg dela
možnost sodelovanja pri odločitvah
podpora vodij in sodelavcev
priznanje vloženega dela
pogoji za dejanski počitek
Kaj kaže raziskava?
13 raziskav · metaanaliza iz leta 2023
Metaanaliza organizacijskih intervencij je pokazala največje zmanjšanje izčrpanosti pri pristopih, ki so spremembe delovnih pogojev povezali z individualno podporo zaposlenim.
65 %
učinek kombinacije organizacijskih in individualnih ukrepov
Najbolj obetavni so bili ukrepi, ki niso spreminjali samo človekovega odziva na stres, temveč tudi pogoje, v katerih dela.
Vzdržno delo potrebuje oboje:
Organizacija
zmanjšuje nepotrebne obremenitve, ustvarja jasnost in zagotavlja podporo
+
Posameznik
prepoznava svoje stanje, postavlja meje in poišče pomoč, ko jo potrebuje
=
vzdržnejši način dela
Vzdržno delo je delo, po katerem človeku ostane dovolj virov tudi za življenje zunaj njega.
Literatura
Bes, I., Shoman, Y., Al-Gobari, M., Rousson, V., & Guseva Canu, I. (2023). Organizational interventions and occupational burnout: A meta-analysis with focus on exhaustion. International Archives of Occupational and Environmental Health, 96, 1211–1223.
Enso Heart. (2026). Anonimizirane pisne refleksije udeležencev 12-tedenskega programa Enso. Interno, neobjavljeno gradivo.
European Agency for Safety and Health at Work. (2025). OSH Pulse 2025: Occupational safety and health in the era of climate and digital change.
Finan, S., McMahon, A., & Russell, S. (2022). “At what cost am I doing this?” An interpretative phenomenological analysis of the experience of burnout among private practitioner psychotherapists. Counselling and Psychotherapy Research, 22(1), 43–54.
Fleming, W. J. (2024). Employee well-being outcomes from individual-level mental health interventions: Cross-sectional evidence from the United Kingdom. Industrial Relations Journal, 55(2), 162–182.
Gallup. (2026). State of the Global Workplace 2026: Global Data Summary. Podatki so bili zbrani leta 2025.
Goessl, V. C., Curtiss, J. E., & Hofmann, S. G. (2017). The effect of heart rate variability biofeedback training on stress and anxiety: A meta-analysis. Psychological Medicine, 47(15), 2578–2586.
Gustafsson, G., Norberg, A., & Strandberg, G. (2008). Meanings of becoming and being burnout: Phenomenological-hermeneutic interpretation of female healthcare personnel’s narratives. Scandinavian Journal of Caring Sciences, 22(4), 520–528.
Khalsa, S. S., Adolphs, R., Cameron, O. G., Critchley, H. D., Davenport, P. W., Feinstein, J. S., et al. (2018). Interoception and mental health: A roadmap. Biological Psychiatry: Cognitive Neuroscience and Neuroimaging, 3(6), 501–513.
Lakens, D. (2013). Calculating and reporting effect sizes to facilitate cumulative science: A practical primer for t-tests and ANOVAs. Frontiers in Psychology, 4, 863.
Maslach, C., & Leiter, M. P. (2016). Understanding the burnout experience: Recent research and its implications for psychiatry. World Psychiatry, 15(2), 103–111.
McCammon, L. C., Gillen, P., McLaughlin, D. F., & Kernohan, W. G. (2025). An interpretative phenomenological analysis that seeks to describe and understand the personal experience of burnout in general practitioners. Qualitative Health Research, 35(1), 118–131. Prvič objavljeno na spletu leta 2024.
Michaelsen, M. M., Graser, J., Onescheit, M., Tuma, M. P., Werdecker, L., Pieper, D., & Esch, T. (2023). Mindfulness-based and mindfulness-informed interventions at the workplace: A systematic review and meta-regression analysis of randomized controlled trials. Mindfulness, 14, 1271–1304.
Ochentel, O., Humphrey, C., & Pfeifer, K. (2018). Efficacy of exercise therapy in persons with burnout: A systematic review and meta-analysis. Journal of Sports Science and Medicine, 17(3), 475–484.
Rebolj, E. (2026). Vpliv metode Enso na posameznike s simptomi anksioznosti, depresije in izgorelosti. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta.
Stratton, E., Lampit, A., Choi, I., Malmberg Gavelin, H., Aji, M., Taylor, J., Calvo, R. A., Harvey, S. B., & Glozier, N. (2022). Trends in effectiveness of organizational eHealth interventions in addressing employee mental health: Systematic review and meta-analysis. Journal of Medical Internet Research, 24(9), e37776.
World Health Organization. (2019). Burn-out an occupational phenomenon: International Classification of Diseases.
World Health Organization. (2022). WHO guidelines on mental health at work. Geneva: World Health Organization.
World Health Organization & International Labour Organization. (2022). Mental health at work: Policy brief. Geneva: World Health Organization and International Labour Organization.
World Health Organization & International Labour Organization. (2022). WHO and ILO call for new measures to tackle mental health issues at work.
