Pilotna raziskava metode Enso
V sodobnem času se vse več ljudi srečuje z notranjo napetostjo, izčrpanostjo, tesnobo, občutkom odtujenosti od telesa in težavami pri umirjanju. Dolgotrajen stres vpliva na živčni sistem, telo, čustveno doživljanje, odnose in sposobnost regeneracije. Prav zato se v psihologiji, psihoterapiji in preventivnih programih duševnega zdravja vse več pozornosti namenja pristopom, ki človeka ponovno povezujejo s telesom, dihanjem, ritmom in občutkom notranje varnosti.
Metoda Enso izhaja iz preprostega, a globokega izkustvenega izhodišča: človek posluša lasten srčni utrip. Srčni ritem pri Enso izkušnji postane ritmična opora, ob kateri se pozornost naravno usmeri navznoter. Udeleženec skozi slušalke posluša zvok svojega srca, ob tem pa ga spremlja terapevtsko besedilo, namenjeno umirjanju, refleksiji in stiku s seboj. Izkušnja poteka v strukturiranem prostoru, pogosto tudi v skupini, kjer poslušanju sledita pisna refleksija in deljenje doživljanja.
Zakaj smo izvedli pilotno raziskavo?
Čeprav obstaja vse več raziskav o srčni koherenci, interocepciji, čuječnosti, dihanju in regulaciji avtonomnega živčnega sistema, je neposredno poslušanje lastnega srčnega utripa še razmeroma novo raziskovalno področje. Zato smo želeli preveriti, kako udeleženci doživljajo 12-tedenski Enso program ter kakšne spremembe se pokažejo pri izgorelosti, depresivnosti, anksioznosti, stiku s seboj in občutku povezanosti s skupino.
Pilotna raziskava je bila izvedena v okviru magistrskega dela Ele Rebolj z naslovom Vpliv metode Enso na posameznike s simptomi anksioznosti, depresije in izgorelosti na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, pod mentorstvom prof. dr. Tanje Repič Slavič.
V raziskavi je sodelovalo 20 odraslih oseb s simptomi anksioznosti, depresivnosti in izgorelosti. Udeleženci so bili razdeljeni v dve skupini. Prva skupina je obiskovala Enso program, druga skupina pa program, zasnovan na praksah MBSR, mednarodno uveljavljenem pristopu čuječnostnega zmanjševanja stresa.
Program je trajal 12 tednov. Pred začetkom in po zaključku programa so udeleženci izpolnili vprašalnike za izgorelost, depresivnost in anksioznost. Poleg tega so po vsakem srečanju zapisali refleksijo o telesnem doživljanju, čustvih, stiku s seboj in izkušnji skupine.
Kaj so pokazali kvantitativni rezultati?
Rezultati kažejo ugodne spremembe v obeh skupinah, kar pomeni, da sta Enso program in MBSR program udeležencem predstavljala podporen prostor za umirjanje, samorefleksijo in zmanjševanje simptomov.
Pri izgorelosti se je pokazalo statistično značilno zmanjšanje v obeh skupinah. V Enso skupini se je povprečna stopnja izgorelosti znižala z 60,3 na 40,2, v MBSR skupini pa z 54,1 na 39,6. Obe skupini sta po 12 tednih poročali o občutnem zmanjšanju izčrpanosti.
Pri depresivnosti se je statistično značilno izboljšanje pokazalo v Enso skupini. Povprečni rezultat se je znižal z 9,8 na 5,0. V MBSR skupini se je rezultat prav tako znižal, z 9,1 na 6,3, vendar sprememba v tej skupini ni dosegla statistične značilnosti.
Pri anksioznosti se je v Enso skupini pokazal ugoden trend zmanjšanja, povprečni rezultat se je znižal z 9,2 na 4,6. V MBSR skupini se je rezultat znižal z 8,6 na 5,4 in dosegel statistično značilnost.
Primerjava med skupinama ni pokazala statistično značilnih razlik. Zaradi majhnega vzorca rezultatov ni primerno razumeti kot dokončen dokaz večje učinkovitosti enega pristopa v primerjavi z drugim. Bolj ustrezno jih je razumeti kot prve spodbudne podatke, ki kažejo, da ima metoda Enso potencial kot podporen skupinski pristop pri delu s stresom, izgorelostjo, depresivnostjo in anksioznostjo.
Povezanost s seboj in skupino
Poleg kliničnih vprašalnikov so udeleženci po vsakem srečanju ocenjevali tudi občutek povezanosti s seboj in občutek povezanosti s skupino.
V Enso skupini se je občutek povezanosti s seboj skozi program postopoma krepil. Povprečne ocene so se gibale med 5,7 in 8,4, najvišja ocena pa je bila dosežena ob zaključku programa. Podoben porast se je pokazal tudi pri povezanosti s skupino. Udeleženci so na začetku program ocenili z 3,4, ob koncu pa z 8,3.
Ti podatki so posebej pomembni, ker Enso izkušnja ni usmerjena zgolj v zmanjševanje simptomov, pač pa tudi v razvijanje globljega odnosa do sebe, telesa in drugih. Udeleženci so skozi program postopoma poročali o večji prisotnosti, večjem občutku notranjega stika in večji odprtosti za skupinsko deljenje.
Kaj so udeleženci doživljali med Enso izkušnjo?
Kvalitativni del raziskave je ponudil globlji vpogled v subjektivno doživljanje udeležencev. Refleksije so pokazale, da je poslušanje lastnega srčnega utripa pri številnih udeležencih spodbudilo močnejše zavedanje telesa, večjo umirjenost in občutek notranje prisotnosti.
Udeleženci Enso skupine so pogosto opisovali:
zaznavanje srčnega ritma,
večji stik s telesom,
občutek topline, miru in varnosti,
hvaležnost, nežnost in sprejemanje,
lažje prepoznavanje notranjih stanj,
postopno umirjanje čustvene intenzivnosti,
občutek povezanosti z drugimi člani skupine.
Pri nekaterih udeležencih so se ob poslušanju srca pojavila tudi zahtevnejša čustva, kot so žalost, strah, osamljenost ali notranja napetost. Pomembno pa je, da so bila ta doživljanja pogosto povezana z občutkom telesne prisotnosti in varnega prostora, kar je omogočalo bolj zavestno srečanje z notranjimi vsebinami.
Enso izkušnja zato odpira prostor za umiritev in obenem za globlji stik z vsebinami, ki jih človek v vsakdanjem tempu pogosto presliši.
Srčni ritem kot ritmična opora
Ena izmed posebnosti metode Enso je neposrednost izkušnje. Udeleženec ne posluša splošnega sprostitvenega zvoka, pač pa lasten srčni utrip. Zvok srca je oseben, živ in neprekinjen telesni ritem, ki posameznika spremlja od začetka življenja.
Ko človek sliši svoj srčni utrip, se pozornost pogosto spontano premakne iz miselnega toka v telo. Namesto da bi se zanašal zgolj na razmišljanje, analizo ali nadzor, začne zaznavati ritem, ki se dogaja v njem. Srce v Enso izkušnji postane telesna opora, preko katere se posameznik vrača k občutku prisotnosti.
Raziskava nakazuje, da ima prav ta neposreden stik s srčnim ritmom posebno vrednost. Udeleženci Enso skupine so v refleksijah pogosteje opisovali doživljanje telesa skozi srčni utrip, občutek notranjega ritma in izkušnjo umirjene prisotnosti.
Pomen skupinskega prostora
Enso program ni zgolj individualna izkušnja poslušanja srca. Pomemben del procesa predstavlja tudi skupina. Po poslušanju srca udeleženci svoje doživljanje najprej zapišejo, nato pa ga po želji delijo z drugimi.
Skupinski prostor omogoča prepoznavanje, da se z notranjimi napetostmi, ranljivostjo, utrujenostjo ali iskanjem stika s seboj ne srečuje samo posameznik. Ko udeleženci slišijo izkušnje drugih, se pogosto okrepi občutek sprejetosti, pripadnosti in varnosti.
V raziskavi se je pri Enso skupini skozi program postopoma krepila povezanost s skupino. Udeleženci so poročali o večji domačnosti, zaupanju in pripravljenosti za deljenje osebnih vsebin. Skupina je postala prostor, kjer se individualna izkušnja srca razširi v skupno izkušnjo prisotnosti.
Kaj nam povedo prve ugotovitve?
Pilotna raziskava kaže, da je metoda Enso obetaven podporni pristop za ljudi, ki se srečujejo s stresom, izgorelostjo, depresivnostjo, anksioznostjo ali občutkom odtujenosti od sebe. Rezultati kažejo ugodne spremembe pri izgorelosti, depresivnosti, anksioznosti, povezanosti s seboj in povezanosti s skupino.
Ob tem je pomembna strokovna previdnost. Raziskava je bila pilotna, vzorec je bil majhen, zato rezultatov še ni primerno posploševati na širšo populacijo. Potrebne so nadaljnje raziskave z večjim številom udeležencev, daljšim spremljanjem učinkov in dodatnimi fiziološkimi meritvami, kot so variabilnost srčnega utripa, srčna koherenca in drugi kazalniki avtonomne regulacije.
Kljub omejitvam raziskava odpira pomembno smer: poslušanje lastnega srca ni zgolj simbolna ali meditativna izkušnja, pač pa strukturiran telesno usmerjen pristop, ki posameznika vodi v stik z ritmom, telesom, čustvi in skupinsko povezanostjo.
Metoda Enso s tem prispeva k razvoju sodobnih pristopov, ki duševnega zdravja ne razumejo samo skozi misli in vedenje, pač pa tudi skozi telo, srce, ritem, odnos in izkušnjo notranje prisotnosti.
Zaključek
Srce utripa ves čas. V vsakdanjem življenju ga pogosto zaznamo šele ob stresu, strahu, naporu ali bolečini. Enso izkušnja vabi v drugačen odnos s srcem: v poslušanje, umirjanje in srečanje s seboj.
Prve raziskovalne ugotovitve kažejo, da ima poslušanje lastnega srčnega utripa v strukturiranem skupinskem programu pomemben potencial za podporo telesni umiritvi, čustveni regulaciji, samorefleksiji in občutku povezanosti.
Enso zato odpira preprost, nežen in hkrati znanstveno zanimiv prostor: prostor, kjer človek ponovno zasliši ritem, ki ga spremlja že od začetka življenja.
